Izbira keramičnih ploščic za zunanje površine
Pri zunanjih površinah je treba razmišljati tehnično in dolgoročno.
Keramika je izpostavljena vodi, zmrzali, soncu in velikim temperaturnim nihanjem, zato napačna odločitev skoraj vedno pomeni težave po nekaj sezonah.
Najpogostejše napake niso posledica slabih ploščic, temveč napačne izbire materiala, formata, barve ali sistema polaganja.
Za zunanjo uporabo sta primerni dve vrsti keramčnih ploščic
Prva je porcelanski gres oziroma granitogres z nizko vodovpojnostjo, ki nudi veliko izbiro formatov in videzov, vendar zahteva zelo natančno izvedbo celotnega sistema.
Druga možnost je pravi klinker, ki je ekstrudiran in polno žgan material.
Kakovosten klinker je izjemno odporen na zmrzal, sol in mehanske obremenitve ter je v praksi pogosto celo bolj zanesljiv kot porcelanski gres, predvsem zato, ker bolje prenaša manjše napake v izvedbi.
Slabost klinkerja je praviloma manjša izbira formatov in barv, a z vidika trajnosti je to najboljša rešitev
Zelo pomembna je dimenzija keramike
Eden najpomembnejših, a pogosto spregledanih dejavnikov pri zunanji keramiki je dimenzija ploščic.
Strokovna pravila OZS svetujejo največ 30*30 cm.
Večji kot je format, večje so toplotne napetosti in večje so zahteve glede ravnosti podlage, zapolnitve lepila in pravilne izvedbe dilatacij.
Zato se pri klasično lepljeni zunanji keramiki polaganje formatov, večjih od 60 × 60 cm, odsvetuje.
Takšni formati so bistveno bolj občutljivi na raztezke in skrčke ter povečujejo tveganje za pokanje fug in odstopanje robov.
Izjema so primeri, kjer se uporabljajo sistemske rešitve, kot je Progres-Kristal sistem, ki konstrukcijsko prevzame raztezke in omogoča varno polaganje večjih formatov.
Brez takšnega sistema so veliki formati zunaj tveganje in ne tehnično napredna rešitev.
Če konstrukcijska višina to dopušča, se za zunanje površine priporoča uporaba 2 cm debele keramike.
Debelejša keramika se na soncu segreva počasneje in praviloma tudi manj intenzivno, kar pomeni manjše temperaturne raztezke in skrčke.
Posledično so manjše napetosti v fugah in manjša verjetnost njihovega pokanja.
Ta prednost pride do izraza tako pri polaganju na distančnike kot tudi pri kakovostno izvedenih lepljenih sistemih.
Izbirajte svetle tone
Pomemben dejavnik, ki se pogosto podcenjuje, je tudi barva keramike.
Zelo temni odtenki se na neposrednem soncu bistveno bolj segrevajo, kar povečuje toplotne raztezke in s tem napetosti v keramiki ter fugah.
Svetli in srednje temni toni se segrevajo počasneje in bolj enakomerno, zato se v praksi izkažejo kot stabilnejša izbira.
To je še posebej pomembno pri večjih formatih in na površinah z južno ali zahodno orientacijo.
Zunanja keramika ne sme drseti
Ne glede na material, format in barvo mora biti zunanja keramika tudi ustrezno protizdrsna.
Za pokrite zunanje površine je običajno dovolj razred R10, medtem ko so za odprte terase, balkone in stopnice priporočljivi razredi R11 ali več.
Ker struktrua površine protizdrsne kermaike vpliva na to s kakšno lahkoto se očistijo, je če je le možno, potrebno preveriti tudi to. Najbolje, da jo dobite domov za test.
Pri klinkerju je protizdrsnost pogosto že naravna lastnost površine, ne zgolj dodatna obdelava.
Več o protizdrsnosti je v tem nasvetu.
Zaključek
Ploščice za zunaj morajo biti izbrane z veliko pozornostjo in z vnaprejšnjo izbiro sistema polaganja..
Formati večji od 60 × 60 cm so smiselni le s sistemskimi rešitvami, sicer predstavljajo povečano tveganje.
Kadar je le mogoče, je 2 cm debela keramika varnejša in stabilnejša izbira.
Material, dimenzija, barva in način polaganja morajo delovati skupaj, saj se napake pri zunanjih površinah skoraj vedno pokažejo z zamikom, a takrat jih je najtežje in najdražje odpravljati.
