Z vami že

let

Išči
Generic filters

IMO v medijih

Večino keramičarjev se izogiba polaganju keramike na terasah in balkonih. Res je veliko različnih faktorjev, ki vplivajo na trajnost obloge. Poleg tega je pogosto zaradi vztrajnih želja investitorjev ali napačnega projektiranja potrebno sprejemat kompromise, ki niso v prid trajnosti.
V članku je opisanih 11 ključnih pravil, ki jih je potrebno spoštovati, da ne bomo imeli težave že po nekaj letih.


Prenesite si celoten članek v pdf obliki, objavljen v reviji Gradbenik
revija gradbenik 2018 prikazna slika
Najpogostejša napaka na terasah je, da se izbere preveliko keramiko. V članku je Izidor Oblak razložil zakaj je res smiselno uporabiti manjšo keramiko in široke fuge. Iz članka je tudi razvidno zakaj je pametno polagati zunanjo keramiko pri višjih temperaturah in ne kot je velikokrat v praksi, šele oktobra ali celo novembra.


Prenesite si celoten članek v pdf obliki, objavljen v reviji Gradbenik
 
revioja dimenzija kearmike
Decembra 2016 je minilo tri leta od izdaje Strokovnih pravil za trajnostno izvedbo keramičnih oblog na balkonih in terasah. Kot se je pričakovalo, je zelo težko doseči spremembe, ki jih priporočajo pravila. Še posebej se strokovna pravila niso prijela pri arhitektih, pa tudi trgovci prodajo kar stranka želi. Največkrat je kršeno pravilo glede dimenzije keramike in pa širine fug.
Izidor Oblak je v članku v strokovni reviji Gradbenik opisal izkušnje z uporabo strokovnih pravil in podal določene dodatne ukrepe za trajnost oblog. Opisal je tudi rezultate s pregleda trga lepil in izkušnje pri razvoju lepil vrhunske kakovosti.

Prenesite si celoten članek v pdf obliki, objavljen v reviji Gradbenik

revija gradbenik trajnost
Decembra 2013 so pri OZS izšla Strokovna pravila za trajnostno izvedbo keramičnih oblog na balkonih in terasah.
Izidor Oblak je bil pobudnik in zelo aktiven član komisije za pripravo Strokovnih pravil.

V zadnjih letih se je zelo povečal trend izbire večjih formatov keramike tudi na zunanjih površinah. A izkazalo se je, da z uveljavljenimi načini polaganja novih vrst oblog nastaja ogromno reklamacij, tako z vidika zunanjega izgleda kot tudi odpadanja oblog.
V članku »Naj odgovornost vedno prevzame le keramičar?« , ki ga dobite v naslednjem naslovu, sem opozoril, na velik problem trajnostne izvedbe zunanjih oblog iz keramike.
Takoj po objavi članka se je sestal odbor polagalcev keramičnih oblog pri sekciji gradbincev OZS in povabil strokovnjake in keramičarje k izdelavi strokovnih pravil.

Preučili smo tujo prakso in na podlagi švicarskih in nemških smernic za polaganje keramike smo pripravili prva tovrstna strokovna pravila v Sloveniji.

Menim, da so pripravljena zelo natančno, jedrnato, z upoštevanimi izkušnjami iz prakse izkušenih keramičarjev in so lahko zgled tudi drugim v Evropi.

Najpomembnejše točke pravilnika so uporaba manjših formatov vpojnejše svetle keramike z večjimi fugami in nakloni ter manjšimi dilatacijskimi polji.
Z dosledno uporabo strokovnih pravil je v Sloveniji že možno dobiti 10letno jamstvo na zunanje obloge. In prav to je cilj gradbene stroke in ne nazadnje predvsem končnih kupcev

Prenesite si Strokovna pravila v pdf obliki:

strokovna pravila prikazna slika

Za podrobnejšo razlago strokovnih pravil in vzrokih za njihov nastanek si prenesite osnutek predavanja na OZS.

strokovna pravila prikazna slika2

Velikokrat je bilo ugotovljeno, da keramičar ni naredil nobene vidne napake in da je bilo delo opravljeno res strokovno.
Navkljub temu se že po prvem letu pojavlja na spoju keramike in fugirne mase izločanje predvsem kalcijevega hidroksida in polimerov, kar v nekaj letih lahko povzroči tudi odstopanje keramike.
Prenesite si celoten članek v pdf obliki, objavljen v reviji Gradbenik: www.imo.si/članek
 
»Na slovenskem trgu so naprodaj tudi gradbena lepila, ki ne ustrezajo deklarirani klasifikaciji, kar sem tudi sam večkrat ugotovil z analizo v svojem laboratoriju,« pravi Izidor Oblak iz podjetja IMO.
»Pred leti, ko se je pri nas tudi za gradbena lepila uvajal znak CE in so s trgovskih polic umikali izdelke, ki niso imeli tega znaka, so inšpektorji iz prodaje izločali le lepila slovenskega izvora, nihče pa si ni upal izločiti lepil velikih tujih proizvajalcev,« pravi Oblak in dodaja, da so slovenski izdelovalci gradbenih lepil zapostavljeni tako doma kot tudi na tujih trgih.

Tujih proizvajalcev se nihče ne upa dotakniti
Določilo, da znak CE omogoča prodajo po celotni EU, v praksi namreč ne velja, ker druge države z različnimi omejitvami in dodatnimi zahtevami ščitijo domače proizvajalce, pri nas pa je ravno obratno – tujih proizvajalcev se nihče ne upa dotakniti, zato ti na manjše konkurente pritiskajo z nerealno nizkimi cenami, kupcem pa dobave specialnih izdelkov pogojujejo z nakupom gradbenih lepil.

Poleg tega je zaradi majhnosti slovenskega trga naš proizvajalec še dodatno obremenjen z rednimi preiskavami lepil. Te so večinoma predpisane v časovnih okvirjih in zato veliki proizvajalci preiskujejo lepilo na vsakih 100 tisoč ton, majhni pa lahko tudi na samo 100 ton ali manj. »Evropska komisija je na tem področju povsem popustila pod pritiski velikih koncernov,« še opozarja Izidor Oblak.

(Pre)nizka cena pomeni slabšo kakovost
In kako se znajti v poplavi gradbenih lepil na trgovskih policah? Ni se priporočljivo zanašati na reklamne ponudbe trgovcev. »Predvsem v večjih nespecializiranih trgovinah z gradbenim materialom je na voljo cela vrsta gradbenih lepil, ki so tako poceni, da cena ne pokrije niti vrednosti materiala, iz katerega bi moralo biti kakovostno lepilo izdelano, « pravi sogovornik.

Kot zatrjuje, ta lepila ne ustrezajo standardom, ki so navedeni na embalaži, ali pa so lastnosti na skrajni meji dovoljenih. Zato se je treba pred nakupom gradbenega lepila posvetovati s priznanim mojstrom, ki lepila, s katerimi dela, dobro pozna, ali pa s specializiranim trgovcem.

Po Oblakovih besedah se kakovost lepila izkaže predvsem s končno trdnostjo lepila ter z odpornostjo proti velikim nihanjem temperature. Vsekakor pa tudi pri izbiri lepila velja: poceni gradnja je skoraj praviloma na koncu najdražja.

Objavljeno: www.finance.si
Gradbena lepila so izdelki, ki na kemični in/ali fizikalni način združujejo dva enaka ali različna gradbena materiala. Z njimi gradbene materiale, kot so beton, kovina, les, steklo, toplotna izolacija ali keramika, pritrjujemo na podlage ali pa med seboj lepimo vnaprej izdelane betonske elemente.
Gradbena lepila se razlikujejo po vrsti veziva, ki ga vsebujejo. Vezivo je lahko anorgansko oziroma v kombinaciji z mi neralnim (cement). Takšna so večinoma lepila za ploščice in lepljenje toplotne izolacije. Vezivo pa je lahko tudi organsko (polivinilacetatno, poliuretansko, epoksidno …). Ta lepila se uporabljajo za lepljenje parketa in drugih talnih oblog (polivinilacetatna) ter za zahtevnejša lepljenja nevpojnih materialov, kot so kovina, plastika, steklo in podobni.

Lepil je veliko vrst
Poleg veziva gradbena lepila vsebujejo tudi polnila in različne kemijske dodatke. Razlikujejo se tudi po tem, da so nekatera enokomponentna, druga pa večkomponentna. Izidor Oblak iz podjetja IMO , ki gradbena lepila, predvsem na cementni osnovi, izdeluje že več kot 17 let, pojasnjuje, da so kakovostna gradbena lepila na cementni osnovi primerna za lepljenje na vse vpojne gradbene materiale v temperaturnem območju od minus 20 do 70 stopinj Celzija. Če želimo cementno lepilo uporabiti na površinah, ki bodo izpostavljene višjim temperaturam, je treba izbrati specialno lepilo, izdelano na osnovi črnega hitroveznega cementa z zelo veliko vsebnostjo polimera.

Takšna lepila so nekajkrat dražja od navadnih cementnih lepil in jih praviloma prodajajo le večja podjetja, ki se ukvarjajo s pečarstvom. Epoksidna lepila po vseh karakteristikah presegajo lepila s cementno in akrilno osnovo in zato je tudi njihova uporabnost zelo široka. So pa veliko dražja in tudi delo z njimi je zahtevnejše. Akrilna gradbena lepila so precej bolj elastična, vendar niso namenjena za splošno uporabo v gradbeništvu, saj imajo vrsto pomanjkljivosti, denimo počasno sušenje in krčenje v debelejših slojih, nam je pojasnil Oblak.

Gradbeniki še ne uporabljajo najnovejših lepil
Proizvajalci gradbenih lepil sledijo razvoju novih gradbenih materialov in načinov gradnje, vendar gradbeniki novih lepil še ne uporabljajo pogosto, čeprav so njihove prednosti nesporne. “Če denimo keramiko na mavčne plošče lepimo z navadnim lepilom namesto z bolj elastičnim, ki vsebuje manj cementa in več polimernega dodatka, se zaradi upogljivosti mavčnih plošč ob udarcu rado zgodi, da ploščica odpade,” pojasnjuje Izidor Oblak.

Gradbena lepila bodo vse bolj specializirana
Nadaljnji razvoj bo usmerjen predvsem v iskanje še kakovostnejših, vse bolj specializiranih gradbenih lepil, ki bodo tudi bolj elastična in odporna proti zmrzali. “Čeprav neka teri proizvajalci gradbenih lepil s specializacijo svojih izdelkov že tudi pretiravajo, je vsekakor koristna, saj prinaša dolgoročne učinke v smislu večje zanesljivosti. Izbira med lepili bo torej v prihodnje vse zahtevnejša, zato pa bo delo z njimi enostavnejše,” pravi sogovornik. Na zunanjih površinah se bo v prihodnje ob lepilih uporabljala še elastična hidroizolacijska tesnilna masa tik pod keramiko, ki preprečuje prodiranje vode v beton, kar je eden glavnih vzrokov za odstopanje ploščic.

Težave zaradi slabega cementa
Ekološke zahteve v zad njih desetih letih niso bistveno vplivale na sestavo gradbenih lepil in po mnenju Oblaka tudi v prihodnje ne bodo, ker gradbena lepila niso okolju škodljiva. “Izjema so le epoksidna lepila, ki vsebujejo različne trdilce, vendar so ta lepila na nekaterih področjih nepogrešljiva, alternative zanje trenutno še ni.” Resno težavo izdelovalcem gradbenih lepil pa po Oblakovih besedah kljub nenehnemu razvoju povzroča vse slabša kakovost cementa, ki sme po današnjih standardih vsebovati več kot 30 odstotkov pepela oziroma primesi, zato je danes cement bistveno slabši, kot je bil pred 50 leti.
 
Povišana vlaga v zidovih je bolezen zgradbe. Posledice so neprijetna vlažna klima v prostorih , opleski se luščijo, na površini zidov izcvetajo soli, rasejo plesni in odpada omet.

Čeprav je prisotnost vlage pogost pojav, je v praksi reševanje teh problemov dokaj pomanjkljivo. Vse prepogosto se omeji na “lepotičenje” objekta t.j. nove omete, barvanje, oblaganje in podobno. Rezultat takega pristopa je, da so posledice vlage še bolj opazne v primerjavi z izboljšanim videzom prenovljenega objekta.

Da bi se zidovi osušili, je potrebno najti in nato sistematsko odstraniti vzroke navlaževanja. Najpogostejši vzroki navlaževanja so:
  • kapilarni vlek vode preko neizoliranih temeljev,
  • nepravilna konfiguracija terena ob objektu ter nepravilno zgrajene drenaže in zato zamakanje zunanjega zidu,
  • napake pri sistemih odvajanja vode od objekta : žlebovi, peskolovi, napačni nagibi okenskih polic, zunanjih stopnišč in balkonov, izstopajoči zob hišne obrobe, zamakanje zaradi poškodovane strehe, napake v hišnih inštalacijah itd.
  • kondenzacija na površini ali v notranjosti zidov.

Ko ugotovimo vse vzroke navlaževanja, jih je potrebno najprej sistematično odpraviti. Postopki za odstranitev večino vzrokov so v glavnem poznani. Mogoče bi tu omenil učinkovito in enostavno rešitev za primere, kjer je problem površinska kondenzacija vlažnega zraka na hladnih stenah. Potrebno je samo na zunanjo steno namestiti prezračevalno enoto z rekuperatorjem in problema z vlago in plesnimi ne bo več. Ventilatorji porabijo samo približno 25W in to je malenkosten strošek za rešitev problema in ugodja svežega zraka v prostoru.

Zahtevnejši pa so postopki s katerimi preprečimo kapilarni vlek vode iz temeljev po zidovih navzgor.


Prekinitev kapilarnega vleka vode – kemijski postopek
Najbolj poznan način je prebijanje ali žaganje zidov in vstavljanje manjkajoče hidroizolacije. Tak način je najuspešnejši vendar velikokrat zaradi različnih vzrokov neizvedljiv. V takih primerih uporabimo kemijski postopek, ki je lažje izvedljiv kot mehanski. V zidove navrtamo luknje in zid po celotnem preseku prepojimo s posebno vodno raztopino silikonov IMOSIL – N, ki spremeni lastnosti materiala tako, da se po penetraciji zmanjša vodovpojnost za približno 80%. Zelo pomembno je, da se zid prepoji po celotnem preseku. Pri opečnatih zidovih nam to ne predstavlja posebnih problemov. Kamniti zidovi pa so običajno zidani tako, da je v njih dosti praznin. V takih zidovih z enostavno penetracijo ne dosežemo zveznega hidrofobnega sloja, ker nam penetrant izteka po prazninah v zidu. Pogosto je pri kamnitih zidovih starih objektov problem ne le vlaga ampak tudi nezadostna nosilnost in slaba potresna varnost. Oba problema, problem vlage in mehanske odpornosti zidov lahko rešujemo istočasno, če zidove injektiramo z injekcijsko hidrofobno maso. Z njo zid homogeniziramo, ga mehansko utrdimo, obenem pa uvedemo v zid množico hidrofobnih slojev, ki prekinjajo kapilarni transport vode. S tem pa v zidu ustvarimo tudi zgoščen sloj nad katerim, lahko kvalitetno prepojimo zid s Imosilom in tako preprečimo kapilarno dvigovanje vode po zidu navzgor.

Postopki po prekinitvi kapilarnega vleka oziroma po odpravi vzrokov navlaževanja
Ko izvedemo postopke s katerimi preprečimo vodi dostop do zidov ali pa prenos vode po zidu navzgor, se zidovi začnejo sušiti. To pa je zelo dolgotrajen postopek. Neometan opečnat zid debeline 40cm se suši približno 16 mesecev, zid debeline 70cm pa 4 leta. Da bi v tem času lahko uporabljali prostore je potrebno sanacijo zaključiti. Če na še vlažne zidove nanesemo običajne omete, se bodo v procesu sušenja na površini pojavili vlažni madeži, cvetenje soli in plesen.

Zato je nujno potrebno, da po vsaki sanaciji vlage oziroma pri vsakem ometavanju vlažnih zidov uporabimo hidrofobni omet. Hidrofobni omet izdelamo tako, da klasični malti dodamo dodatek Stearin, ki vsebuje mešanico soli maščobnih kislin. Dodatek v ometih povzroči, da je površina kapilar hidrofobna – vodoodbojna. Voda iz kapilar v zidu zato ne prehaja v tekočem stanju iz zidu v omet, temveč prehaja skozi omet le kot vodna para. S tem je preprečen transport soli na površino. Le ta je zato suha ( onemogočena je rast plesni ), brez soli, madežev in luščenja. Vlažen zid pa se skozi tak omet lahko difuzijsko še vedno suši.

Enostaven postopek sanacije manj vlažnih zidov
Ker vlaga izhlapeva na meji med zidom in hidrofobnim ometom, se na tej meji nabirajo soli, ki so raztopljene v vodi. Zato bi sčasoma ometi zaradi kristalizacije soli odpadli, če ne preprečimo stalnega dostopa vlage v zid. Torej se ometi z hidrofobnim dodatkom uporabljajo največkrat kot končni postopek pri kompleksni sanaciji ali vsaj v kombinaciji s pravilno izvedbo drenaž.

Če pa je zid le zmerno navlažen in ni izrazitega vzroka navlaževanja, zadostuje enostaven postopek sanacije, katerega lahko opravi vsak zidar. V primeru, da je stopnja navlaženosti zidu 50% od nasičene vlage gradiva v zidu, zadostuje da stare omete nadomestimo z novimi hidrofobnimi. V takem primeru stari omet odstranimo 50 do 70 cm višje od meje kristalizacije soli na steni in omečemo zid z malto, ki ji dodamo hidrofobni dodatek ( v zadostni debelini, vsaj 2cm ).

Povzamemo lahko, da je vlaga v zidovih kompleksen pojav, ki zahteva strokoven pristop. Predvsem je treba ugotoviti pravi vzrok navlaževanja, načrtovati vzroku ustrezen način sanacije, pri čemer upoštevamo način zidave zgradbe in bodoči namen uporabe prostorov. Dela je treba strokovno in temeljito izvajati. Le tako lahko pričakujemo, da sredstev, ki smo jih vložili v sanacijo zgradbe nismo porabili zaman.

Preventivni ukrepi za preprečevanje vstopa vlage v zidove
Vsekakor je najučinkoviteje in najceneje, da že pri sami gradnji prepečimo dostop vlage v zidove oziroma v vodovpojne gradbene materiale.

To dosežemo z hidrofobiranjem materialov na dva načina. Prvi je že omenjeno dodajanje hidrofobnega dodatka Stearin v zaključne zunanje omete in fasade. Dodajamo ga v teranovo, hišno talno obrobo, betone, skratka v vse zaključne omete kateri so izpostavljeni delovanju atmosfere.

Drugi način je, da površine premažemo z raztopino silikonov, v našem primeru je to Imosil -Z. Le-ti potem, ko se vpijejo v material kemijsko reagirajo z ogljikovim dioksidom iz zraka in nastanejo soli maščobnih kislin, podobne kot so v prašnem hidrofobnem dodatku. Te zaradi svoje velike površinske napetosti ne dovolijo vstopa vode v material oziroma ga zelo ovirajo. S tem se poveča njihova odpornost proti zmrzali.

S Imosilom lahko prepojimo salonitno strešno kritino, fasadno opeko ali opeko za zidavo dimnikov in jim s tem podaljšamo življensko dobo. Pogosto pa se uporabljajo tudi za zaščito vidnih betonov, škarp, umetnega kamna, marmorja in spomenikov. Ti premazi so nevidni in ni nevarnosti, da bi odstopili kot se to pogosto dogaja pri barvnih premazih.

Pripravil: Oblak Izidor iz podjetja IMO

Objavljeno: ( Gorenjski glas priloga Gradimo )

IMO ZAPOSLUJE

Ste pripravljeni postati del uspešne ekipe?

Podjetje IMO je vse bolj prepoznano po svojih vrhunskih lepilih za keramiko in izdelavi kakovostnih stopniščnih in balkonskih odkapnih elementov iz keramike.

Zdaj iščemo tri nova delovna mesta.

zaposlitev