Fugiranje je proces, ki zahteva kar nekaj izkušenj. Prehitro čiščenje ostankov fugirne mase privede do globokih fug, prepozno pa težave s čiščenjem, umazane ploščice in nezadovoljstvo obeh strani- izvajalca in stranke.

Keramiko se pogojno da zafugirati skoraj povsem do vrha ploščic, vendar ne v vseh vremenskih pogojih in pri vseh širinah fug.

Ožja kot je fuga, lažje se zagotovi večjo zapolnjenost, saj se jo pri pomivanju manj izpere.

Kako globoke so lahko fuge?

To je zelo pogosta dilema in tudi vir sporov s strankami.
V praksi in po pravilih stroke je rahla poglobljenost fuge normalna in sprejemljiva.

Ali obstaja normativ za zapolnjenost fug?

Kratek strokoven odgovor je: ne obstaja normativ, ki bi zahteval, da je fuga zafugirana popolnoma do zgornjega roba ploščice (0 mm).

Veljavni standardi za fugirne mase (npr. EN 13888) ne predpisujejo natančne višine zapolnjenosti do roba ploščice.
Standardi določajo mehanske in kemične lastnosti fugirne mase (trdnost, obraba, vpojnost), ne pa estetske lege fuge glede na rob ploščice.

V tehničnih navodilih večine proizvajalcev je implicitno jasno, da se fuga:

• zapolni v celotni globini,

• po čiščenju rahlo usede,

• končna površina fuge je praviloma 0,5 do 1,5 mm pod robom ploščice.

To velja tako za cementne kot tudi za večino epoksidnih fugirnih mas.

Zakaj popolnoma “poravnana” fuga v praksi ni realna?

Fuge se fugira z gumijasto gladilko. Ta se pri fugiranju ob pritisku na fuge rahlo upogne in deformira, kar pomeni da so lahko fuge že v štartu zafugirane do 0,5 mm nižje od vrha ploščic.

To se potem potencira pri pomivanju fugirne mase, kjer se masa rahlo izpere iz fug.
Potrebno je poskrbeti, da pomivanje poteka čim bolj na suho in ravno ob pravem času: ne prehitro in ne prepozno.

Pri raktificiranih (ostrorobih) ploščicah so razlike bolj očitne in občutne kot pri zaobljenih, kjer se nivojske razlike ne čutijo toliko s prsti in predmeti, tudi pri kasnejšem čiščenju je umazanija manj vidna.

V kolikor imate izbiro so zato rahlo pobrani vogali ploščic dolgoročno bistveno bolj hvaležni od povsem ravnih.

Kako se zafugira fuge do vrha?

Pri pravilnem fugiranju se odvečna masa odstrani s pranjem. Če bi hoteli, da je fuga polna povsem do vrhnjega roba ploščice:

• bi morali najprej zmešati malce bolj gosto fugirno maso,

• pustiti maso, da skoraj povsem zasuši,

• še enkrat popraviti in zafugirati pred pomivanjem, saj se masa vedno malenkost še posede,

• pomivanje fug opraviti nežno z občutkom in s čim manj mokro gobo

Ob tem pri bolj grobi keramiki tvegate, da se fugirna masa “vžre” v glazuro, se naredi meglica ali madeži.

Tudi na splošno obstaja visoko tveganje, da ne boste mogli primerno oblikovati fug, ker ko se prične kemijska reakcija vezave poteka sušenje zelo hitro in vas lahko prehiti.

Alternativni način je, da bi pred fugiranjem vse fuge oblepili s krep trakom, vendar je to zamudno in s tem drago, v kolikor za to nekoga najamete.

S tem bi se izognili, da se masa ne vžre v keramiko, fuge pa bi lahko oblikovali tik preden zasušijo.

Kako globoka je lahko fuga, da je še sprejemljiva?

Po dobri praksi velja:

• do cca 1 mm pod robom ploščice → povsem normalno in pravilno,

• do cca 2 mm → še sprejemljivo pri strukturiranih robovih, reliefni ali grobi keramiki,

• več kot to → lahko pomeni preveč izprano fugo ali napačno izvedbo.

Pri cementnih fugirnih masah pride dodatno do naravnega krčenja med sušenjem, kar pomeni, da se fuga tudi brez napak v izvedbi malenkostno poglobi.

Kako to razložiti stranki (strokovno in korektno):

Bistveno je, da izvajalec skomunicira s stranko vse detajle. Tudi o barvi fug, širini in globini. V kolikor poda strokovno razlago, običajno ni problemov.

Pri fugiranju je najbolj pomembno da:

• so fuge in ploščice pred fugiranjem pravilno očiščene,

• fugiranje poteka sladno z navodili proizvajalca, fugirna pa je pred tem pravilno skladiščena in znotraj roka uporabnosti,

• so fuge ustrezno široke, kot velevajo normativi za širino fug,

• pomivanje poteka s čim manj mokro gobo, posledično bo tudi manj izpiranja in fugirna masa se bo bolj ‘pravilno’ sušila,

• fuge ne razpokajo in so barvno homogene in ne lisaste,

• se v primeru fugiranja z epoksidno fugirno maso odstrani odvečno maso in tanek sloj po samem fugiranju z ustreznimi čistili za epoksidno maso znotraj ustreznega časovnega intervala,

• so fuge brez luknjic in s tem manj porozne. Lahko se jih po pomivanju in preden dokončno zasušijo rahlo zagladi s krpo,

Žal se včasih kljub pravilnim postopkom zgodi, da fuge še vedno postanejo lisaste ali razpokajo. Proizvajalci fugirnih mas so se pred takšnimi reklamacijami zelo elegantno zaščitili z deklaracijo v smislu: ‘lisaste fuge in pokanje mase niso stvar reklamacij’.

Vsekakor so fuge na zunanjih površinah bistveno bolj obremenjene in večina problemov s fugirnimi masami se nanaša na zunanje površine.

Strokovni zaključek

Ne obstaja normativ, ki bi zahteval fuge poravnane do zgornjega roba ploščice.

Rahlo poglobljena fuga je normalna, pravilna in pričakovana posledica pravilnega fugiranja.

Težava ni v izvedbi, ampak v nerealnem pričakovanju, ki izhaja iz razstavnih vzorcev in ne iz realnih pogojev na objektu.