Protizdrsnost keramičnih ploščic je v Evropski uniji določena s standardom DIN EN 16165.
V pogovornem jeziku se za protizdrsnost keramike pogosto uporablja izraz “protizdrsnost”, ki pa ga slovar slovenskega jezika ne prepozna.
Meritve protizdrsnosti po standardu DIN EN 16165 so predpisane v krovnem standardu EN 14411, ki ureja tehnične specifikacije za keramične ploščice.
DIN EN 16165, kot evropski standard, je združil več različnih nacionalnih standardov, kot sta DIN 51130 in DIN 51097.
Določa zahteve za protizdrsne lastnosti površin, še posebej za zunanje površine, kjer je varnost ključnega pomena. Standard je razdeljen na dva sklopa.
Zahteve protizdrsnosti za notranjo keramiko
Pri uporabi keramičnih oblog v notranjih javnih objektih se v Sloveniji pogosto pojavljajo težave zaradi pomanjkljivo opredeljene zakonodaje. Enotnega predpisa, ki bi jasno določal zahtevano stopnjo protizdrsnosti, ni, zato prihaja do različnih interpretacij v praksi.
Za razliko od Slovenije imajo nekatere države, kot sta Nemčija in Italija, bolj uveljavljeno prakso. V javnih objektih se za notranje površine praviloma uporablja keramika razreda R10, ob tem pa je ključna tudi ustrezna obdelava roba stopnice (nepolirana oziroma strukturirana površina).
Zaradi nejasnih zahtev v Sloveniji nadzorni organi pogosto zahtevajo izvedbo protizdrsnih utorov. Takšna rešitev je po izkušnjah iz prakse neustrezna. Utori namreč bistveno ne prispevajo k varnosti hoje, zlasti pri običajni obutvi, saj se podplat ne deformira dovolj, da bi dejansko ustvaril mehanski oprijem v zarezi.
Odgovornost za izbiro ustreznega sistema ostaja na projektantu in nadzoru. V primeru nezgode bi se ustreznost površine presojala na podlagi meritev protizdrsnosti. Pri tem bi se pokazalo, da kombinacija gladke keramike z utori dosega slabše rezultate kot standardizirana keramika razreda R10.
V praksi je gladka keramika z utori problematična iz dveh vidikov:
ne zagotavlja zadostne protizdrsnosti,
estetsko je neustrezna, saj se v utorih nabira umazanija.
Alternativno je mogoče protizdrsnost na gladki površini izboljšati z nanosom epoksidnih premazov z dodatkom korunda. Takšna rešitev sicer poveča koeficient trenja, vendar bistveno oteži čiščenje in dolgoročno vzdrževanje površine.
Z vidika varnosti in trajnosti je zato smiselno uporabljati preverjene standarde, ki temeljijo na klasifikaciji protizdrsnosti materiala, namesto improviziranih rešitev na gradbišču.
Čeprav so zahteve za zunanje površine strožje, zaradi večje izpostavljenosti vodi in vremenskim vplivom, to ne pomeni, da je mogoče notranje površine obravnavati bistveno manj zahtevno. Tudi v notranjih javnih prostorih mora biti protizdrsnost zagotovljena na način, ki omogoča varno in predvidljivo uporabo.
V nadaljevanju je podrobneje predstavljeno, kaj pomeni protizdrsnost keramike in na kakšen način se meri.
Zahteve protizdrsnosti za zunanjo keramiko
Standard EN 16165 določa metode za merjenje in razvrščanje protizdrsnih lastnosti talnih površin (kot je uporaba R-razredov), vendar ne navaja specifičnih primerov uporabe, kot so “balkoni” ali “terase.”
Priporočila, da je R10 primeren za manj zahtevne zunanje površine (kot so terase ali balkoni), izhajajo iz prakse in priporočil industrije, ne iz samega besedila standarda.
To pomeni, da je za balkone in terase R10 pogosto dovolj, vendar to ni neposredno določeno v EN 16165.
V našem podjetju svetujemo pred nakupom testirati na vzorcu uporabo različne obutve na mokri keramiki in sposobnost čiščenja keramike.
Na internetni strani podjetja Keramin je seznam zahtev protizdrsnosti za različne namene in prostore.
A to je samo interni seznam določenih proizvajalcev keramike, ne pa standard.
PROTIZDRSNE LASTNOSTI BOSE NOGE NA MOKRI KERAMIKI
Standard DIN EN 16165 aneks A je evropski standard za določanje odpornosti talnih oblog proti zdrsu na mokri podlagi.
Metoda testiranja v aneksu A opisuje hojo bosonoge osebe po rampi, ki je nagnjena pod različnimi koti, po kateri kontinuirno
teče voda. Klasifikacijski sistem za protizdrsne lastnosti DIN EN 16165 A je razdeljen na tri ocene: A, B IN C.
Oznake A, B in C pri testiranju protizdrsnosti za bose noge (po DIN 51097) so določene glede na kote nagiba, ki jih oseba lahko varno premaga:
- A: najmanjši nagib od 12° do 18°
- B: srednji nagib od 18° do 24°
- C: največji nagib 24° ali več
Da keramična ploščica dobi oznako C po standardu, mora oseba, ki hodi bosa po nagibni rampi, varno hoditi na površini, ko je nagib enak ali večji od 24°.
Oznaka C torej pomeni najvišjo stopnjo protizdrsnosti in je običajno primerna za zelo mokre ali spolzke površine,
kot so npr. bazeni, wellness centri, tuši in podobne površine, kjer ljudje pogosto hodijo bosi.
PROTIZDRSNE LASTNOSTI OBUTE OSEBE NA OLJNATI KERAMIKI
Pri testiranju protizdrsnosti keramičnih ploščic za oznake R9 do R13 po standardu se uporablja poseben preizkusni postopek, ki vključuje nagnjeno rampo in uporabo olja.
R-vrednosti so določene glede na kote nagiba, ki jih testna oseba lahko varno premaga z obuvali na z oljem premazani keramiki:
- R9: 6°–10° – nizka protizdrsnost za notranjo uporabo
- R10: 10°–19° – primeren za manj zahtevne zunanje površine
- R11: 19°–27° – za bolj zahtevne površine, kot so mokre površine ali delovna okolja z večjo možnostjo zdrsa.
- R12: 27°–35° – (visoka protizdrsnost)
- R13: več kot 35° – za zelo zahtevne prostore, kot so industrijske kuhinje, delavnice, zunanje površine z veliko izpostavljenostjo vodi ali maščobam, kjer je zdrs še posebej nevaren.
Izven standarda EN 16165 obstaja še DIN, ki v primerih večjih ali natančnejših zahtev opredeljuje grobost keramike oziroma volumen prostora pod pohodno površino.
Večja kot je V oznaka več je praznega prostora pod čevlji, kar pomeni da je struktura površine bolj groba.
V4 – 4cm3 /dm2
V6 – 6cm3 /dm2
V8 – 8cm3 /dm2
Po naših izkušnjah je V oznako smiselno uporabljati samo v kombinaciji z R oznako.
Lahko je namreč sama keramike zelo groba, a glazura oziroma zgornji sloj keramike zelo gladek.
Taka kombinacija je lahko še slabša, saj imaš gladko površino, kjer pa je zaradi grobosti stična površina z obutvijo še manjša.
Opis merjenja protizdrsnosti keramike
Tukaj je opis postopka in opreme:
- Nagibna plošča: Preizkus poteka na posebni kovinski rampi, ki ima nastavljiv nagib.
Na rampo je nameščen vzorec talne obloge (npr. keramične ploščice) katero se premaže z oljem. - Spreminjanje kota: Med testiranjem se kot rampe postopoma povečuje, dokler oseba ne začne zdrsavati.
Ploščica prejme R-vrednost na podlagi maksimalnega kota, pri katerem testna oseba še lahko varno stoji ali hodi po površini. - Preizkusna oseba: Dva usposobljena preizkuševalca nosita posebne standardizirane gumijaste škornje.
Med preizkusom hodita po površini rampe, medtem ko se nagib postopoma povečuje.
Uporabljeno olje:
Pri testiranju se uporablja posebno standardizirano olje, imenovano olja po ISO 8295, ki simulira spolzko površino.
Gre za viskozno olje, ki je podobno mastnim ali mokrim pogojem, s katerimi se lahko srečamo v industrijskih prostorih, kuhinjah in na zunanjih površinah.
Postopek testiranja:
- Ploščice so nameščene na površino rampe.
- Površina ploščic je premazana z oljem.
- Preizkuševalci hodijo po površini rampe, ki se nagiba. Nagib se povečuje, dokler oseba ne začne izgubljati oprijema in zdrsavati.
- Ko se določi maksimalni kot, pri katerem oseba še lahko varno hodi, se določi R-vrednost.
Na podlagi teh podatkov ploščica dobi eno izmed oznak R9 do R13, kjer višja številka pomeni boljšo protizdrsnost.
Na primer, ploščica z oznako R13 omogoča varno hojo po rampi z nagibom več kot 35°, kar simulira ekstremne pogoje zdrsa.
Prikaz izvajanja meritev:
